Istrski vijulin

Skrivnost sedma...

Pravi trenutek. Kdaj treba »odpreti« (naćeti ali dopriti) oziroma začeti jesti pršut? Nikakor pred avgustom, čim kasneje tem bolje, torej pred koncem poletja. S posebnim dolgim in tenkim nožem, ki je namenjen izključno za rezanje pršuta.
Reže se dolge, nežne rezine, pazljivo, tako kot se igra violina, pravi šala. Rezine, fete, so najprej manjše, potem vse večje, barva je vse bolj rdeča, opojni vonj mami. Kakšna bela nitka maščobe je samo dodatna vrednost. Uzanca (običaj) v Istri je: obvezna je čim daljša in čim večja rezina, ne pretenka. Je se s prstmi, pršut pa se topi v ustih po dveh, treh zalogajih.
Večji primerki pršuta se lahko »odprejo« na koncu leta, za božič ali novo leto, brez izgube kvalitete, ter, če so pravilno shranjeni, tudi naslednje leto.
Evo, pa sem vam odkril sedem skrivnosti kvalitete istrskega pršuta kot izvirnega dela naše tradicije. Če se vam te skrivnosti ne zdijo posebno tajne, se varate, ker je ravno njihova enostavnost skrivnost vseh skrivnosti. Ona se lahko prevede kot ljubezen, potrpežljivost, dolgotrajna izkušnja ...