Istrski vijulin

Skrivnost štrta...

Pršute so ljudje nesli na podstrešje, odprli okna (tudi v zimskih mesecih) zaradi sušenja na burji. Burja je veter, suh in hladen, tipičen za istrske zime in je blagoslov za pršute. Sušenje pršuta na burji je en izmed dveh najbolj pomembnih pogojev za vrhunski proizvod.
Če se v času sušenja veter spremeni v jugo, ki je topel in vlažen veter, to za pršute pomeni slabo napoved. V tem primeru so se pršuti prenesli v »lišjero«, majhno hišico na dvorišču ali poseben prostor znotraj hiše, kjer je v kotu bilo praviloma nameščeno ognjišče (v katerem se je kuhala hrana za prašiče), prižgal se je ogenj, dim pa je ščitil ter sušil pršute.
Seveda v blagi obliki, saj pršut ne sme pridobiti lastnosti dimljene šunke. Istrski pršut v nikakršnem primeru ne sme vonjati na dim. Po spremembi vremena so se pršuti hitro vračali v podstrešje.