Istrski vijulin

Skrivnost prva...

Na domačijah v Istri se je tradicionalno gojil samo en prašič (ne kot drugje na desetine; prašiča se nikoli ni peljalo na pašo) ta pa je dosegel nevsakdanjo velikost in težo. Prašič naj bi hranil celo družino z mesom, posebej z mastjo. Verjeli ali ne, prašiču se je vsak dan kuhal en obrok, mešanica različne zelenjave pomešane s kosmiči ali s koruzno moko z vsemi domačimi ostanki hrane.
Buča in repa sta se sadili izključno za prašiče, spomladi so se nabirale še različne trave. V zadnjih mesecih pred klanjem se je prašiča pitalo s koruzo z namenom, da pridobi na teži. To je razlog prve prepoznavnosti istrskega pršuta – je enormno velik ter posebno okusen. Klanje prašiča je bil celodnevni obred, razlog, da se družina zbere in proslavi ta dogodek.