Buža

Najbolj razširjena domača vrsta v Istri.

Vrsta z največjim številom biotipov in sinonimov (Burgaca, Morgaca, Domača, Gura); obstajajo določene morfološke razlike v bujnosti, velikosti lista in sadeža. Rastlina je močne in bujne rasti, rustikalna, ima gosto krošnjo s tendenco široke rasti v višino, ob rednem rezanju pridobi krošnjo okrogle oblike z dobro razvitimi vejami. Vejice rastejo pokončno, rodovitne vejice so zvite. List je srednje velik, ima obliko elipse ter je olivne barve, njegov spodnji del je sive barve. Sadež je srednje do večje velikosti, odvisno od biotipa, je jajčaste oblike, rahlo asimetričen, popolnoma zrel ima temno barvo. Zahteva tople in zaščitene položaje.

Rezultat ustrezne kmetijske obdelave je redna letina.

V cvetenju je občutljiva na slabe vremenske pogoje (megla, mraz, močnejši veter). Praviloma se goji z ostalimi domačimi vrstami: Moražola, Karbonaca, Rošinjola, Buža Puntoža, Buža Minuda. Kot dobri opraševalci so se izkazale tudi sicer neavtohtone vrste kot so Leccino, Pendolino in ostali.

Občutljiva je na: pavje oko, oljčno muho, oljčnega molja, oljčno roso (Saissetia Oleae), sajavico (Brevipalpus Lewisi).

V primeru, da se začnejo oljke obirati, ko sadež še rumeni, bo imelo olje visoko kvaliteto, izrazit svež vonj, prijetno grenkobo in izrazito pikantnost. V kolikor se oljke obirajo v času spremembe barve sadeža ali njegove potemnelosti, bo iz njega nastalo sladko olje, s sadnim priokusom po sadežu oljke in brez močno izražene arome.