Ni Istrana, ki, če ga vprašate za najljubšo jed, ne bo omenil eno izmed številnih minešter. Mineštra (enolončnica, varivo) je specifičnost in osnova istrske kuhinje.

Ta jed, danes specialiteta, je bila hrana siromašnih in se je jedla vsak dan. Mineštra je bila edini obrok, edini znan dodatek mineštri pa je bil »još jedan pijat maneštre« (še en krožnik mineštre). Mladi ljudje, ki so prišli domov zelo lačni zaradi dolgega in težkega dela v polju, so v mineštro nadrobili veliko starega kruha, tako da je žlica v mineštri stala pokončno.

Navidez revna in enostavna jed, mineštra je bila domišljijska in zdrava hrana. Šele danes, ko je sta zelenjava in vegetarijanstvo pridobila na ugledu, ona dobiva večji značaj. Mineštra, ki smo se je nekoč rahlo sramovali, je počasi prišla tudi na hotelske jedilnike. Evo zgodbe Benita Mihovilovića, znanega poreškega kulinaričnega strokovnjaka, o preboju mineštre v gostinstvo: »To je bilo v začetku šestdesetih let, turizem je še bil v povojih. Na Poreštino je na lov prišel en Italijan plemenitega porekla. Po dobrem lovu smo mi, kuharji, pripravili lovsko večerjo za goste.

V teh letih divjačina za nas ni bila nikakršna posebna specialiteta ter smo za svoj užitek pripravili mineštro. Radovedni baron je prišel v kuhinjo in zaprosil, da mu ponudimo hrano, ki jo pripravljamo za nas. Pojedel je dva krožnika mineštre. Na presenečenje vseh prisotnih, se v času uradne večerje sploh ni zanimal za divjačino. Tako smo mi, sramežljivi Istrani pridobili samozavest, da kot predjed v dunajski kuhinji ponudimo mineštro.

Vsi so jo sprejeli.«