Istrski vinski smerokazi
Za Istro je vino nerazložljiva nadnaravna svetost, potreba in ljubezen, kultura življenja, hrana in pijača, molitev in prisega. Istrski človek je kultno navezan na trto. Pregovor to potrjuje: Vino od loze i mliko od koze (Vino iz trte in mleko od koze). Od pšenice se živi, vino pa je mit: Kruh je za telo, vino je za dušo, so govorili naši stari.
Istra, ta miniaturni kontinent, največji polotok v Jadranu, se idealno potaplja v morje v smeri jugozahoda, ki je večno izpostavljen soncu. H kakovosti vina prispeva tudi posebnost tal, rdeča zemlja ob morju in bela zemlja notranje Istre. Skupna površina vinogradov je 6.151 hektarjev. Zahodne istrske vinske gorice (Poreč, Buje, Pulj, Rovinj) so največje in z vinogradi pokrivajo 5.839 hektarjev zemlje. Osrednje vinske gorice (Buzet, Pazin) imajo 209 hektarjev, vzhodno (Labin) pa 103 hektarja.
Istrska malvazija je že več kot sto let najbolj priznano in najbolj prisotno vino našega polotoka. V odvisnosti od tehnološkega postopka predelave, nege in starosti variira od slamnato rumene do zlato rumene barve. Vonj malvazije najprej spominja na cvet akacije. Vsebnost osnovnih sestavin jo naredi srednje do močno alkoholno (od 11,5 do 13,5 vol%), je prefinjeno aromatična in svežega okusa. Odlično se staplja s celotno pahljačo morske kuhinje.
Istrska protiutež malvaziji je teran. Teran in njegova podvrsta refošk veljata za stari in avtohtoni istrski vini. Pri nas rdeča vina imenujemo črna, predvsem zaradi teranove intenzivne temno rubinaste barve. Domači kmet se mu dobrika:" Kolora je kako zečja krv, a pije se kako mliko." ("Barve je kot zajčja kri, pije pa se kot mleko."). Je živahnih sadnih vonjev in zelo prepoznavnega okusa. Odličen dodatek k bolj kaloričnim jedem, domačim golažem, šugu in divjačini. Številni poznavalci istrskih vin na prvo mesto postavljajo istrski muškat ali pravilneje momjanski muškat in to zaradi njegove zlate barve, intenzivnega vonja divjih nageljnov ter izjemne arome. Suho in sladko. Odličen spremljevalec sladic, pa tudi sleherne prefinjene jedi. Muškatu pripisujejo tudi lastnosti afrodiziaka.
Tokrat vam ponujamo tistu Vinsku cestu Istre ker bi vam radi približali naše vinske kleti in majhne konobe. Z malo bolj izraženim simbolom, zastavico, smo označili vinske kleti: tiste z večjo izbiro vin, sodobno tehnologijo, ustekleničenim asortimajem, tiste z osvojenimi nagradami. S sodčkom pa smo označili majhne kmečke konobe s tradicionalno predelavo vin, skromnejšim izborom, vendar z zagotovo dobrim vinom in sprejemljivejšimi cenami. Prepričani smo, da se boste izgubili na teh naših vinskih razpotjih, to se dogaja tudi nam domačinom. Istra je dežela številnih poti in vasi, namenili ste se v eno vas, prišli pa v drugo. Nič zato, tudi v tej vasi imajo dobra vina.
Spoštovani obiskovalci, ljubeznivo vas prosimo, da svoj obisk v vinski kleti predhodno najavite po telefonu.
Istra nekoč
Istra je kot delček mediteranske zgodbe že od davnin pretkana z vinsko tradicijo. Za časa Grkov in Rimljanov pa se je vino pač razširilo in postalo zelo pomembno.
Kalavojna, kraj ob vzhodni istrski obali, je svoje ime dobila iz grških besed kalos oinos, kar pomeni dobro vino.
Eden največjih rimskih kronistov, Plinij starejši (od leta 23 do 79), v svojem delu «Historiarum mundi» omenja vino «vinum Pucinum» in ga zasipa s pohvalami ter trdi, da se cesarica Livija za svojih 82 let življenja lahko zahvali prav temu vinu. Vino je postavil v Istro, po opisu sodeč pa gre verjetno za teran, ki tukaj raste še danes.
Skozi srednji vek so se istrska muškatna vina redno omenjala kot poslastica, ki je vedno končala na mizah kraljev. Gospodarski pomen vina je nihal od mračnih trenutkov divjanja vojn in epidemij, ko je bilo vino v glavnem potisnjeno v ozadje, pa do lepih časov, kjer vino zavzame svoje mesto v vsakdanjem življenju.
Še ena pomembna stvar prihaja iz tega obdobja in to je malvazija. Benetke so tedaj intenzivno trgovale z vini iz Levanta, s Peloponeza, Cipra in Krete, od koder so počasi prihajale tudi prve trte malvazije.
Nekoliko kasneje, v obdobju avstrijskega cesarstva, je vino v Istri spet močno pridobilo na pomenu – z vinogradi je bilo zasajenih več kot 30 tisoč hektarjev zemlje. A to je bila tudi doba kužne bolezni filoksere, vinogradi so propadali, ljudje so jih ponovno zasadili…. In tako vse do današnjega dne.
In danes...
Danes je vino v Istri v fazi porasta. Ima pa še eno lepšo zgodbo. Seveda živimo v drugih časih in vino nima tistega gospodarskega pomena, kot ga je imelo nekoč, kljub temu pa je vino danes neločljiv del identitete Istre. Poskušajmo se poglobiti v skrivnost istrskega vina...
Tipična in najpomembnejša sorta je istrska malvazija. Gre za trto belega grozdja, posajeno na skoraj dveh tretjinah vseh nasadov tega področja. Ker je ni najti nikjer drugje, raste namreč samo v Istri, je praviloma sinonim za istrsko belo vino.
Največkrat je to suho vino, brez ostankov neprevretega sladkorja, ki daje najboljše rezultate v prvem letu po trgatvi, slamnato rumene barve, zmerne strukture in telesa. Spada med polaromatične sorte s komaj opazno grenkobo mandlja ter redno svežim sadnim in cvetnim vonjem, najpogosteje vonjem akacije. Včasih, ko grozdje prihaja z območij z izrazito sončno lego, ima vino lahko poudarjeno strukturo, zrele sadne vonje in tedaj se ga pusti odležati v majhnih hrastovih sodih (barrique), kar vinu daje kompleksnost, posebnost in daljši čas trajanja.
Seveda so lahko malvazije različne, odvisno od vinskega okoliša (terroir), sklopa naravnih dejavnikov določenih lokalitet. Med njimi se najpogosteje omenjata dva tipa tal – rdeča zemlja (terrarossa), največkrat v priobalnem pasu, kjer vino uživa blagoslov močnejše strukture, ter lapor (fliš) v notranjosti Istre, kjer praviloma srečamo vina z delikatnejšim vonjem.
Poleg malvazije, najpomembnejše istrske bele sorte grozdja, je tipična črna sorta tega področja teran. Je zelo nenavadna sorta – daje vino izrazite rubinasto rdeče barve z vijoličastim odsevom, živahnimi neobvladljivimi vonji, najpogosteje gozdnega sadja, z močnim značajem, s poudarjenimi kislinami, praviloma manj izraženim telesom glede na običajne standarde za rdeča vina. Njegova posebnost in na prvi pogled neharmoničnost nikogar ne pustita ravnodušnega, medtem ko trend vse večjega zanimanja za neobičajne tipične proizvode odpira nove možnosti za to atraktivno sorto. Iz mladega terana se pripravlja istrska supa, vrsta tradicionalne jedi s pečenim kruhom v vrču rdečega vina. To posebnost oziroma specialiteto je danes mogoče pogosto srečati, priča pa o bogati domišljiji siromašnega kmeta, ki mu je bila supa neredko edini dnevni obrok.
Poleg malvazije in terana, tipičnih avtohtonih sort iz Istre, se vse pogosteje srečujemo tudi z muškatnimi vini, kot sta momjanski muškat in poreški muškat, imenovan ruža. Gre za zelo atraktivna vina, kakršna so zlasti tista vina z ostankom neprevretega sladkorja, idealna za deserte ob koncu obeda. Z malo sreče lahko naletimo tudi na zelo redka vina avtohtonih sort, kot so borgonje in hrvatice, nežnega vonja in telesa.
Od običajnih evropskih vrst belega grozdja v Istri zelo dobro uspevajo chardonnay, beli in sivi pinot. Kvaliteta teh vin je vse boljša, o čemer pričajo številna priznanja z mednarodnih sejmov. Ta vina se lahko praviloma pustijo tudi odležati, pri njihovi izdelavi pa se vedno bolj uporabljajo tudi manjši hrastovi sodi, znani pod imenom barrique. Od rdečih vin evropskega asortimenta se je v Istri udomačil merlot, ki je vedno bolj prisoten v vinogradih. Malce redkeje, pa vendar z enako tendenco večanja, lahko srečamo cabernet sauvignon in cabernet franc, daleč naokrog spoštovani bordojski sorti. Redko katera vinorodna regija v Evropi dosega visoke rezultate tako pri belih kot pri rdečih vinih obenem – Istra je vsekakor ena od njih.
