Simbiotične rastline belega tartufa
Za razvoj Tuber magnatuma je izjemno pomembno ravnovesje med naravnimi pogoji, kemično sestavo in vlago tal ter vremenskimi razmerami. Beli tartuf raste v rečnih dolinah v bližini rečnih korit, vendar daleč stran od stoječih voda pod 700 m nadmorske višine.
Ustreza mu zmerno nagnjen in dobro zračen teren, ki ne prepušča pretirano vode in čigar površina tudi med sušnim obdobjem zadržuje dovolj veliko količino vlage. Najbolj ugodna so apnenčasta tla, bogata s kalijem ter siromašna z dušikom, fosforjem in organskimi ostanki, s pH vrednostjo med 6,8 in 8,5. Taka sestava tal je ugodna tudi za simbiotične rastline belega tartufa.
Simbiotične rastline belega tartufa
- Dob (Quercus robur)
- Cer (Quercus cerris)
- Graden (Quercus petraea)
- Puhasti hrast (Quercus pubescens)
- Črni topol (Populus nigra)
- Beli topol (Populus alba)
- Ameriški črni topol (Populus deltoides cv. carolinensis)
- Trepetlika (Populus tremula)
- Vrba Iva (Salix caprea)
- Bela vrba (Salix alba)
- Navadna lipa (Tilia platyphyllos)
- Črni graber (Ostrya carpinifolia)
- Raznolistna navadna leska (Corylus avellana)
